Avtenticna.sizgodbe

Expansion festival, mlaj, delni sončev mrk in enakonočje, september 2025

17. oktober 2025 19:37:23 GMT+2

Zdravljenje ran in uvidi na Expansionfestu septembra 2025, ponovno rojstva preko delavnic in podpore skupnosti.

Rada bi podelila nekaj občutkov in procesov, ki so se začeli že na @expansionfest. Na gong kopeli @tjasacepus in @bostjansanic_zvoksrca sem čutila, kako del mene vstaja iz telesa in se dviga. Ima krila, ampak niso bela...temno siva so, skoraj črna. Kot požgana pokrajina okoli mene, polna trupel, samo štrclji dreves štrlijo tu pa tam ven. Stiska me v prsih, solze mi tečejo, koliko žalosti. Kaj se je zgodilo???

Nato se oglasi nek glas "Nekaj mora umreti, da se lahko rodi nekaj novega!".

Spreletelo me je. Začutila sem, kako resnično je to...vendar sem bila še nekaj čas v procesu, da sem se umirila. To je bilo na prvi dan festivala, v petek.

V nedeljo sta @luka_atih in @skadi_annandi @divinemandivinewoman vodila fantastično delavnico. Že pri "ogrevanju" je postalo jasno, da bomo šli v globine. Neverjetne vaje so nas vse ganile in pretresle do globin, jokali smo vsi, marsikaj ozavestili in postali hvaležni za reči, ki so nam sicer samoumevne. Nato je sledila "češnja na vrhu torte", ko sta nas popeljala v jamo, v našo notranjo temo, klet. Začutila sem strah. Strah pred čim? Pred neznanim. Nato sem čutila vso krivico in neslišanost in vse siljenje iz vrtca - kaj in koliko moram jesti, s kom se moram igrati in kaj se moram igrati, kako ne smem niti gledati v strop, saj so v času spanja vsi spali, razen mene - morala sem zapreti oči!!! Kolikokrat sem že v tem zgodnjem otroštvu morala preko sebe in kako grozno sem se počutila ob tem. Vse to je privrelo na plan. Najprej sem začutila vso krivico, storjeno nad menoj, nato se je zbudila jeza in sem vpila, vpila, vpila. Kričala. Z rokami odrivala tla pod seboj in kričala...dokler se nisem tako utrudila, da nisem zmogla več. Nato sem se spomnila, da nočem iti v krč, ampak v razširitev in sem razširila roke in dihala. Kar se da globoko.

To je bil močan proces. Res močan. Zaprašena klet se je zatresla in prevetrila. Počutila sem se veliko lažje, čeprav sem še ves dan hodila naokrog s skelečimi očmi.

Začutila sem toliko ljubezni in sočutja do te male Petre!!! Dala sem ji vedeti, da je tokrat VIDENA IN SLIŠANA!!! Da je varna, da se lahko izrazi in čuti to, kar resnično čuti. Da se lahko druži z ljudmi, ki jih izbira sama, da lahko počne reči, ki si jih sama izbere.

2 tedna kasneje....novi procesi...ob mlaju, delnem sončnem mrku in enakonočju. Zopet se bo klet zatresla in prevetrila, geslo pa je tudi tokrat: "Nekaj mora umreti, da se lahko rodi nekaj novega!"

Hvala vsem nastopajočim, vsem prostovoljcem in @sandra SanYoga za festival, za vse procese, podporo, delavnice, druženja...in da samo smo! Drug ob drugemu. Drug za drugega.